MOJA ŠPORTNA POT

Moji začetki športne poti segajo v leto 1996, ko sem prvič stopil na atletski stadion Poljane. Atletika me je hitro navdušila in tek mi je že od malih nog predstavljal nenehen izziv. Teči hitreje, najhitreje, vedno me je zanimalo samo to. Mitinge Zlate lige na katerih so nastopali najboljši atleti sem preko malih ekranov spremljal z velikim zanimanjem, med elito pa sem imel tudi atletska vzornika, bivša svetovna rekorderja v teku na 400 metrov (Michael Johnson) in 800 metrov (Wilson Kipketer). Ko sem pred slabimi 22 leti zakorakal na atletski stadion sem si želel, da bi ”kraljica športov” postala del mojega življenja in želja se mi je uresničila. Še nedolgo nazaj sem premikal lastne mejnike in bil pri tem zelo uspešen. Sedaj svoje znanje in izkušnje predajam športnikom različnih starosti in v tem neizmerno uživam. Izkušnje, ki sem jih pridobil skozi športno kariero sem uspešno nadgradil s študijem na Pedagoški fakulteti, kjer sem leta 2013 diplomiral in tako pridobil naziv diplomirani športni trener.

Pot do mojega največjega uspeha v karieri je bila dolga. Bila je polna odrekanja, treningov, discipline, potrpežljivosti, trde volje in želje. Zelo rad izpostavim slednjo, saj vedno delaš zase in ne za druge. V športu ni nič podarjenega, ne sme biti prisile in ves čas si moraš želeti. Želja po napredku, učenju novih vsebin, rezultatih in uspehu mora biti ves čas prisotna.

Na moji poti je bilo veliko lepega, bilo je polno učenja, prijetnih in slabih trenutkov, solz sreče, veselja in žalosti. Vse to je sestavni del športa in to mu daje poseben čar. Vsak korak šteje in do svojega najboljšega sem potreboval 14 let vadbe in treninga. Dobro polovico od teh štirinajstih let so bili moji rezultati in dosežki povprečni in na državnem nivoju sem se uvrščal v zlato sredino. To me ni ustavilo pri tem, da sem si ves čas želel in verjel, da bo prišel tudi ”moj čas”. Garancije za to, da mi bo uspelo ni bilo in je v športu ni. Po zaključeni osnovni šoli (Osnovna šola Slave Klavore) sem se preselil v Ljubljano, kjer sem obiskoval Srednjo šolo za farmacijo, kozmetiko in zdravstvo – smer zobotehnik. V teh štirih letih sem večino treningov v Ljubljani opravil sam in v teh letih beležim največji rezultatski napredek. Razlogov za to je več in zraven treninga je veliko vlogo pri tem odigral telesni razvoj v katerem sem ves čas ”zaostajal”. Če se dobro spomnim je moj prvi rezultat na razdalji 400 metrov v srednji šoli znašal 56,81s, do konca srednje šole pa sem rezultat velikokrat izboljšal in najboljši je znašal 47,41s. Ta rezultat me je leta 2006 uvrščal na 19. mesto na evropskih mladinskih rang lestvicah, v tem letu pa sem nastopil tudi na svojem prvem velikem tekmovanju – Svetovno prvenstvo za mladince v Pekingu na Kitajskem.  V posebnem spominu sta mi ostala tudi prva nastopa za mlajše mladinsko in člansko reprezentanco Slovenije. Leta 2004 sem na Igrah Alpe-Jadran prvič oblekel slovenski dres, že leto kasneje pa sem zabeležil prvi nastop v članski reprezentanci Slovenije, ki je nastopila na Evropskem pokalu – 1. liga. Švedski Gavle je gostil tekmovanje, kjer sem nastopil v štafetnem teku 4x400m.

”Uspeh ne pride vedno takoj.”

Do leta 2010 sem konstantno beležil napredek, zbiral osebne rekorde, državne rekorde in vsako leto predstavljal barve Slovenije na različnih tekmovanjih. V letih od 2007 do 2010 velja izpostaviti polfinalni uvrstitvi na Evropskem prvenstvu za mlajše člane (Debrecen, Madžarska – 16. mesto) in Univerzijadi (Bangkok, Tajska – 10. mesto). Leta 2009 sem v italijanski Pescari nastopil v finalu Sredozemskih iger, kjer sem osvojil osmo mesto. Kot svoj največji uspeh štejem polfinale in 16. mesto na Evropskem prvenstvu za člane, ki je leta 2010 potekalo v španski Barceloni.  Ta uspeh je nagrada zame in za trenerja, za ves vložen trud in odrekanja. Žal sem svojo športno pot končal mnogo prehitro in zagotovo sem bil po letu 2010 sposoben še hitrejših tekov, a ob številnih ovirah tega žal nisem uspel pokazati. Po treh letih brez nastopa na tekmovanjih sem sprejel odločitev, ki je bila hipna, a je nisem nikoli obžaloval. Ker je moje šolanje na Pedagoški fakulteti v Mariboru šlo h koncu in ker v treh letih nisem uspel priteči do cilja, sem sprejel odločitev, da postanem trener v Atletskem klubu Poljane Maribor.

Trener ima pri delu s športnikom pomembno vlogo in zavedati se mora odgovornosti, ki jo ima. Na moji poti sem sodeloval z dvema trenerjema in vsak od njiju je imel drugačen pristop in vizijo. Robert Herga, ki je bil moj drugi trener, me je naučil nekaj pomembnih zadev. Pri njem sem se začel zavedati kaj pomeni postopno, dosledno in premišljeno delo. Ne brezglavo delo ampak delo na dolgi rok. Športnikova kariera ne traja večno in je časovno omejena. Trenutek, ki ga imaš moraš dobro in pametno izkoristiti. Trener se mora tega zavedati in delati v smeri, da športniku omogči čim bolj dolgo športno pot. Učil sem se iz vsega in te dragocene izkušnje skušam čim bolj unovčiti v trenerski vlogi.